Anja Medved - Kozana

Sešiti spomini
topolovo / livek

Leta 2012 je bila v okviru Postaje Topolove izvedena akcija digitalizacije družinskih fotografij domačinov in vaščanov iz sosednje vasi Livek, ki se nahaja na drugi strani meje. Ob tej priliki je bil vsak lastnik fotografije povabljen da pred kamero pripoveduje o spominu na ta zamrznjeni trenutek. Nekoč sta bili vasi Topolovo in Livek zelo povezani, zato je namen projekta sešiti spomine, ki jih je nasilno pretrgala meja.

Anja Medved je študirala gledališko režijo na AGRFT v Ljubljani. V dokumentarnih projektih raziskuje relacije med osebnim in kolektivnim spominom. Livek je vas njenih starih staršev po očetovi strani.

Glauco Salvo

5, 7, 5 točk navzgor

5, 7, 5 točk navzgor je kompozicijska študija, ki črpa svoj navdih iz teoretičnega teksta Vasilija Kandinskega Točka, Črta, Površina. Kot cilj si zadane raziskovanje ekspresivnih in liričnih možnosti najmanjših elementov glasbenega giba ter iskanje instrumentalne in kompozicijske prakse, ki bi razširila sposobnost dialoga s prostorom, pokrajino in zvočnimi dogodki, prisotnimi v določenem okolju.

Kompozicije bodo ustvarjene in izvedene v Topolovem z namenom, da bi lebdele med poslušanjem glasbe in zvočne pokrajine, v "nikoli popolnem ravnovesju med svetovoma", pri čemer so glasbeni elementi oblikovani na podlagi značilnosti okolja in sestavljajo slušne površine, namenjene aktivnemu in rahlo spremenjenemu poslušanju pokrajine. Glasba bo izvedena na prostem z uporabo banja, citer, e-bowa in lo-fi predvajalnih naprav.

Glauco Salvo (Cesenatico, 1983). Glasbenik, strunska glasbila. Njegove raziskave se osredotočajo na preiskovanje novih poti med folk in eksperimentalno glasbo z uporabo strunskih in elektroakustičnih glasbil ter lo-fi predvajalnih naprav z namenom, da bi ustvaril močno in evokativno izkušnjo poslušanja glasbe in zvočne pokrajine. Njegovo zadnje diskografsko delo, 5 haikujev, bo izšlo julija 2016 pri založbi Kohlhaas.

Tihotapci Identitete

Produkcija: Društvo ŠKUC, za TV Slovenija, 2015
Režiserka: Marija Zidar
Scenarista: Ervin Hladnik Milharčič, Marija Zidar
Direktor fotografije: Latif Hasolli
53 minut

V 20-kilometrskem pasu vzdolž Slovenije in Italije, nekdanjem območju prepustnice, se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran. Tu ni čistokrvnosti, samo bastardi. Tu živijo fantastični ljudje, ki so čez mejo od nekdaj tihotapili identiteto. V filmu se skozi ta svet popelje džip novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, Novogoričana. Skozi nekatere kraje se le zapelje, v drugih ustavi, meandrasta cesta ga vodi od Predela do Sečovelj.
Srečujemo različne znane obraze, med njimi Donatello Ruttar, Antonello Bukovaz, Iztoka Mlakarja, Draga Misleja - Mefa, Jožico Strgar, Tminske madrigaliste ... Obiščemo vstajenjsko mašo v Gorici, praznovanje 1. maja ob 70. obletnici osvoboditve Trsta s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, aleksandrinke v Prvačini, spomenik partizanu iz Azerbajdžana v Šempasu, Lukčevo hišo na Kambreškem, Muzej slovensko multimedialno okno SMO, ter druga čudesa, ki jih je porodil stik dveh kultur. Svet ob meji je videti kot neskončna pokrajina odprtega neba in duha. Filmski mozaik za spomine in dušo.

Marija Zidar, nekdanja novinarka Dela, izhaja iz osrednje Slovenije, kjer je čistokrvnost bila vrednota in se ni kaj dosti mešalo. Zadnji dve leti v Abaniji ustvarja svoj celovečerni dokumentarni prvenec Avenge/Krvno maščevanje, prvo uradno koprodukcijo med Slovenijo in Kosovom. Pred režijo Tihotapcev identitete, v katerih je svojega nekdanjega urednika Ervina Hladnika Milharčiča poprosila, da jo popelje skozi svoj svet, je bila tudi avtorica scenarijev za tri dokumentarne filme v produkciji TV Slovenija: Otroštvo (2009); Govoreče glave (2010) in Lačni upora (2013/14) (vsi v režiji Dušana Moravca), ki so imeli visoko gledanost.

Alessandro Ruzzier

Limenlumen
video - 6'39"

Spodaj je premrzlo in zgoraj je nenehno prehajanje.
Mogoče zaradi tega ostajajo tam.
Ali mogoče je prav, kakor si predstavljam.
Označujejo prag.
Če združiš vse njihove majave točke, boš pridobil
spremenljivo črto.
Večerne zračne poti.
Na vasi se nihče ne pritožuje čez hrup
vzletov in pristankov.

V sobo prihaja le zvok,
ki ga proizvajajo v kinu.

Gre za video posnetke kresnic, ki bivajo v prostoru med zadnjimi hišami in gozdom. Ulovil sem kresnice in jih položil na steklo na dnu škatle, ki sem jo za to priložnost sestavil.

Zvoki, uporabljeni v montaži Limenlumena, so tisti, ki prihajajo iz topolovskega "kina". Posnel sem jih med snemanjem kresnic in kasneje montiral.
Limenlumen je odlomek projekta V treh časih, ki se je začel v Topolovem pred tremi leti. Preko fotografije, zvoka in videa raziskuje prostor, ki se pod vasjo razteza iz črte, naslonjene na zadnjih hišah, do dna doline, do "mostičkov".
Odnos med človekom in pokrajino, njegovo prikazovanje, fizična in dejanska izkušnja ter začasna zasedenost naravnih prostorov so osrednje stalnice mojega raziskovanja.
Projekt bo v svoji dokončni obliki zaključen do konca leta 2016.

Alessandro Ruzzier was born in 1967 in Triest. His work is focused on the relation between man and landscaper, its representation and the physical experience. There aspects, besides photography, are expressed through sound manipulation and video-images. His works are kept in private and public collections, among which: MART Rovereto, Punto Fermo - Palinsesti, Craf - Centro Ricerche Archiviazione Fotografica Consorzio Cultura Monfalconese.

Enrico Malatesta

Belebor
Delavnica, posvečena aktivnemu poslušanju in odnosu med zvokom in prostorom.

Zasnovana je kot program neformalnih nastopov in zvočnih prispevkov v določenih prostorih v Topolovem. Namen je aktiviranje eksperimentalnih načinov poslušanja in opazovanja zvoka na dogodku, ki se ga vsi lahko prosto udeležijo. Belebor je projekt, razdeljen na n* različnih trajnosti in namenjen sodelujoči publiki; vsak del delavnice vsebuje uvod v zvočne vsebine, raziskovalne cilje in uporabljene materiale ter vrsto predlogov za poslušalne tehnike, ki pomagajo preizkusiti interakcijo med poslušalcem, prostorom in zvokom.


KLJUČNE BESEDE

Zvok-Prostor-Telo | Vitalnost materialov | Aktivno Poslušanje | Simpatija | Površina | Dinamika | Prisvojitev | Idiofoni | Ekologija | Ritem | Aural Architecture | Elektroakustična glasba

Enrico Malatesta (*1985). Tolkalec, dejaven na eksperimentalnih področjih, namenjenih iskanju prostorov med zvočno umetnostjo, glasbo in performansom; njegovo delo raziskuje odnose med zvokom, prostorom in gibom in nameni posebno pozornost poslušalnim tehnikam, zmogljivosti instrumentov in poliritmu, ki ga razume kot definiranje mnogoterih informacij preko ekološkega in trajnostnega pristopa k tolkalu. Enrico Malatesta je svoje delo predstavil na festivalih in posebnih dogodkih v celi Evropi, Južni Koreji, na Japonskem in v Severni Ameriki. Že peto leto zapored vodi delavnico na Postaji.

Laura Samani

SPEČA SVETNICA

Dvanajstletna Giacomina je bila izbrana kot skrbnica kipa svete Ahileje na vsakoletni procesiji. Bil bi najlepši dan, če ne bi njene prijateljice Silene našli v stanju navidezne smrti, medtem ko je njeno telo še toplo. Vaščani so prepričani, da se je zgodil čudež, in na procesiji hočejo namesto kipa nositi dekle, Giacomina pa se edina sprašuje, ali je res vse izgubljeno.

"Moja zgodba govori o prehodu čez mejo med otroštvom in odraslostjo. Ironično je, da sem se znašla na dejanski meji in o čustveni in telesni neuravnoteženosti pripovedovala iz prostora geografske neuravnoteženosti. Kratki film ne bi ohranjal svoje lebdeče narave, tako rahločutne in melanholične, če bi bil posnet v drugem kraju. Doline so resnična duša projekta."

Laura Samani se rodi v Trstu leta 1989. Maja 2012 diplomira iz Uprizoritvenih in komunikacijskih ved. Naslednje poletje iz kritične obravnave preide v akcijo: nastane njen prvi kratki film, zaradi katerega je med šestimi učenci, izbranimi za tečaj Režije na Eksperimentalnem kinematografskem centru v Rimu. Od takrat skuša bivati v neredu stvari, a z nihajočim uspehom. Njeno diplomsko kratkometražno delo Speča svetnica je bilo v uradnem izboru na tekmovanju Cinéfondation na Filmskem festivalu v Cannesu 2016.

Christopher Thomson

Pogovor o tajnem kinu

Christopher Thomson se je rodil v Londonu in je po bivanju v Istanbulu in na Dunaju našel svoje mesto v Furlaniji, v vasi Dordolla pri Možacu (Moggio Udinese), ki šteje 50 prebivalcev. Dordolla je v osrčju Aupaske doline, trde doline, ki jo človek zapušča in ki se je narava ponovno polašča. Prav tu se je začel projekt dokumentarca The New Wild, ki beleži človekov umik pred prvinsko močjo sveta. Dokumentarni film je v zakjučni fazi svoje realizacije in Christopher nam bo govoril o njem ter pokazal nekaj gradiva, posnetega med njegovim nastajanjem. Del glasbe je bil posnet v Topolovem na lanski prireditvi Postaje.

Christopher Thomson je pisatelj, režiser in fotograf. Rojen v Londonu, je živel in delal v Angliji, Nemčiji, Franciji, Avstriji in Turčiji ter sedaj v Italiji. Njegovo delo se ukvarja s preobrazbo pokrajine in pomenom "prostora". Pogosto ga zaznamuje kaotična interakcija med pojmom kulturne pokrajine in nepredvidljivim naravnim svetom, na katerem sloni.

Vlado Škafar

Pogovor o tajnem kinu

Režiser se v mladih letih odloči, da bo realiziral svoj zadnji film. To je Mama. Pesnitev o materi in hčerki. In o njunem težkem odnosu.
Uspešno predstavljen na festivalu v Rotterdamu, film Mama, o katerem nam bo govoril Vlado Škafar, se za svoj nastanek mora zahvaliti tudi srečanju med režiserjem in Topolovim. Ena izmed dveh protagonistk, hčerka, je Vida Rucli, med drugimi interpreti pa sta še dva topolonavta: Gabriella Ferrari in Pierluigi Di Piazza. Večji del filma je bil posnet v Nadiških dolinah in Čedadu s pomočjo čudovite fotografije Marka Brdarja. Na srečanju bodo nastopili omenjeni protagonisti, režiser in Mama, slovenska igralka Nataša Tič Ralijan.

Vlado Škafar piše in ustvarja filme. Je soustanovitelj in vodja programa Slovenske kinoteke ter festivala Kino Otok. Od leta 2008 do danes je s filmi Otroci, Oca, Deklica in drevo ter Mama zaključil svoj osebni cikel, ki predstavlja refleksijo o življenju ljudi.

Štirikrat

režija Michelangela Frammartina
Italija, 2010 - 88'

Star, bolan pastir s težavo pelje svoje koze na pašo v gore Kalabrije. Vsak večer jemlje zdravilo, napitek iz ilovnate zemlje, ki mu ga ženska izroči v zakristiji cerkve, potem ko ga je blagoslovila in zavila v kos časopisa. Kozliček se rodi in s težavo naredi prve korake v življenje. Sveta uprizoritev Kristusovega pasijona se odvija po vaških ulicah; ljudje postavijo mlaj. Čas teče naprej.
Michelangelo Frammartino prebira in nam predstavlja starodavni obraz Kalabrije. To stori z zadržanostjo pogleda, ki opazuje delno brezčasno resničnost brez želje, da bi jo retorično predstavil kot vzor, temveč da bi ohranil spomin, ki mu grozi izginotje.
Film bo predstavil avtor.

Dva filma sta bila dovolj, da je Michelangelo Frammartino postal eden izmed najbolj diskutiranih režiserjev italijanskega kina. Filma Dar (2003) in Štirikrat (2010), ki so ju producirali z izjemno nizkim budžetom in pustolovsko vnemo, sta razkrila edinstven pogled, ki ga ni mogoče opredeliti in ki je uspešno prestal preizkuse festivalov, kakor sta Locarno in Cannes. Pustila sta tako močan vtis, da sta oba naslova bila odrinjena iz ezoteričnih kinematografskih krogov festivalskega eksperimentiranja in pristala pred občinstvi in na odrih z možnostmi vidljivosti nad vsemi pričakovanji. Cenjen v tujini in priljubljen pri zagrizenih privržencih kina, Frammartino je danes navdušen eksperimentator, ki se izmenično ukvarja s tečaji in seminarji na raznih šolah in univerzah ter z instalacijami na muzeju MoMa v New Yorku.

Michelangelo Frammartino

Dva filma sta bila dovolj, da je Michelangelo Frammartino postal eden izmed najbolj diskutiranih režiserjev italijanskega kina. Filma Dar (2003) in Štirikrat (2010), ki so ju producirali z izjemno nizkim budžetom in pustolovsko vnemo, sta razkrila edinstven pogled, ki ga ni mogoče opredeliti in ki je uspešno prestal preizkuse festivalov, kakor sta Locarno in Cannes. Pustila sta tako močan vtis, da sta oba naslova bila odrinjena iz ezoteričnih kinematografskih krogov festivalskega eksperimentiranja in pristala pred občinstvi in na odrih z možnostmi vidljivosti nad vsemi pričakovanji. Cenjen v tujini in priljubljen pri zagrizenih privržencih kina, Frammartino je danes navdušen eksperimentator, ki se izmenično ukvarja s tečaji in seminarji na raznih šolah in univerzah ter z instalacijami na muzeju MoMa v New Yorku.

Montedoro

režija Antonella Farette
Italija, 2015 - 90'

Nekega dne, ko sem potoval po svoji regiji, sem se znašel na zapuščenem kraju. Na vasi, ki jo je ogromen plaz pred petdesetimi leti spremenil v mesto duhov. In nato se prikaže Američanka, ki je na tem razdrobljenem truplu, nekdanji skupnosti, iskala svojo mater. Ženska je iskala med duhovi, med mrtvimi, ki ležijo na vaškem griču. Prepričan sem bil, da moram ostati tam in skrivaj oprezati skozi razpoke te vasi in te ženske. Mogoče se je med montedorskimi razvalinami znašla tudi moja Domovina.
A.Faretta

Z Montedorom postane ta kraj nepozaben in končno zaključi mojo željo, da bi posnel film v Cracu..
A.Kiarostami

Montedoro predstavljata avtor in producentka, Adriana Bruno.

Antonello Faretta se je rodil leta 1973 v Potenzi. Med njegovimi deli so Ona to ve, Od kod prihajajo zgodbe?, Veter, zemlja, mast na rokah, Nine poems v Bazilikati, Prehodi in Vrt upanja, ki so bili predstavljeni na številčnih mednarodnih filmskih festivalih, v galerijah in muzejih sodobne umetnosti po celem svetu, med katerimi so Centre Pompidou, Muzej sodobne umetnosti v Barceloni, Filmski festival v Cannesu, Galerie du Jour Agnes B., Filmski festival v Rotterdamu, Hot Docs Toronto in Pen World Voices Festival v New Yorku. Montedoro je njegov celovečerni prvenec.

meeting clandestine cinema