Pastirci

koncert Malega orkestra Glasbene Matice iz Špetra
ter otroškega zbora Mali Lujerji s teksti Franceta Bevka

vodi Davide Klodič

Projekt Glasbene matice – Špeter / Izvirne pesmi in glasbe Davida Klodiča na besedelih iz zbirke »Pastirčki« Franceta Bevka

Lepota glasbe in ustvarjanja globokih čustev v igranju lastnega instrumenta bi morala biti glavni cilj vsakega učitelja in vsake glasbene ustanove. Najboljša pot, da dosežemo ta rezultat je gotovo skupinska glasba. Glasba je nekaj veličastnega samo, če jo delimo med nami; so stiki z ostalimi člani skupine, ki jo spreminjajo v komunikacijsko sredstvo; je dialog z bližnjim ali z najbolj oddaljenim instrumentom v orkestru, ki razvija ekspresivne in poslušne sposobnosti. Zaradi teh in drugih razlogov se je rodila zamisel o projektu »Pastirci«, ki se naslanja na zbirko poezij z bukoličnim in predvsem magičnim značajem pesnika Franceta Bevka, ki je posvečena v prvi vrsti otrokom. In s tem se sklicujemo na tisto magijo skrito v poletnih dneh, v zvezdnatem nebu in v plesih okoli kresa. Magija, ki jo lahko ustvari skupina mladih glasbenikov, ki skupaj igrajo in pojejo.

Cantiere per la documentazione della XVIII edizione

supervisione di Anja Medved

O mnogih pogledih

S filmskim spominom na dogodke v Topolovem se meseca julija letos ne bo ukvarjal priznani režiser, temveč dekleta in fantje, ki vsako leto sodelujejo v raznih delavnicah, ki se odvijajo na vasi. Mnogi med njimi so se rodili in zrasli v sklopu Postaje. Prve izkušnje z visualno umetnostjo so doživeli s pomočjo glasbenih instalacij, harmonike, ter elektroakustičnih poskusov. Tako so razvili čisto poseben pogled na Postajo, saj jo doživljajo kot čisto »naravno stvar«, česar odrasli niso zmožni. Sad posnetkov bodo videoklipi, ki bodo obogateli novo spletno stran od Postaje. V pomoč jim bo izkušnja režiserke Anje Medved, avtorice dokumentarcev o Postaji v letih 2009 in 2010.

Anja Medved je diplomirala v gledališki režiji na Akademiji za gledališče, kino in televizijo v Ljubljani. Danes se ukvarja predvsem z videi in dokumentarci. V zadnjem letu so njena dela projecirali v Sarajevu, New Yorku, Parizu, Bruslju in na Gorskem festivalu v Trentu. Živi v Kozani v Goriških Brdih.

Giorgio Banchig

Landar

Lena iz Tapoluovega
Maddalena di Topolo

Poklon ponižanim in razžaljenim Benečije

Giorgio Banchig, novinar in publicist, je kar trideset let vodil in urejal Dom, ki je izhajal vsakih petnajst dni. Že desetletja se ukvarja s študijem zgodovine Nadiških dolin. V zvezi s to snovjo je objavil že dve knjigi, več študij v raznih italijanskih in sloivenskih knjigah in revijah.

Gledališko besedilo Giorgia Banchiga je povzeto iz knjige “Triste caso accaduto a Topolò - O žalostnem dogodku v Topolovem” (izdaja Lipa, Špeter 1995), v kateri je prof. Giovanni Maria del Basso (Čedad 1935 – 1997) rekonstruiral na podlagi dokumentov iz Beneškega državnega arhiva zgodbo neke Maddalene Feletig iz Grmeka, ki se je preživljala tako, da je prosila milovščino ali pa delala pri družinah iz bližnjih vasi. Marca 1720 so jo obtožili, da je ubila lastno hčer, ki naj bi jo rodila v nekem seniku v Topolovem. Že predhodno naj bi imela dva nezakonska otroka z nekim Gaspare Rucli od tod doma. Gledališko delo postavi zgodbo v topolovsko družbo, ki je po eni strani osupla pred tako tragedijo, po drugi pa se odloči, da bo pomagala nesrečni ženski in da ne bo dovolila, da bi jo obsodili v Čedadu, kar pomeni, v drugem kraju, ki ima različne sodne navade kot so bile tiste iz Benečije, ki je pod Beneško republiko imela obširno sodno in upravno samostojnost.

images: img1 | img2

Cantiere di musica klezmer

diretto da Davide Casali

Klezmorim

una coproduzione Festival Erev/Laila
Nuove tracce verso Gerusalemme e Stazione di Topolò

Judovska vzhodno-evropska antična glasba zveni na Postaji že od leta 1994, še preden bi odkrili dokumente in najdbe v zvezi z judovsko skupnostjo, ki je živela v najstarejšem predelu južne vasi: tri sinagoge, talmudska šola, staro pokopališče, partiture, ki so se rodile iz navdiha glasbenikov, ki so tukaj živeli in so se kasneje preselili proti Moraviji, Galiciji in Banatu. Prav zato, da bi se ne izgubila tolika in tako bogata tradicija, neutrudljivi raziskovalec take izjemne preteklosti Davide Casali predlaga za glasbenike, strokovnjake in novince glasbeno delavnico glasbe klezmer. Na tak način bomo imeli priložnost, da se približamo vrsti glasbe, ki so jo uporabljali pri porokah in judovskih praznikih; vse to se bo prelilo v končni koncert, kjer bodo vsi lahko sodelovali v Topolnovi Klezmer Orkestri, kateri bodo pripomogli tudi drugi glasbeniki in drugi klezmorim, da bi dosegli edinstven in pomemeben praznični dogodek.

Davide Casali je poznavalec judovske kulture, organizator glasbenih festivalov, skladatelj in klarinetist, ustanovitelj skupine The Original Klezmer Ensemble, s katero je nastopal v Evropi, na Japonskem in v Združenih državah Amerike v sklopu pomembnih srečanj, ki so bila namenjena etnični glasbi in klezmer. Živi v Trstu.

Pierluigi Di Piazza

Zugliano

Viri duhovnosti

dialoghi e confronti

Pierluigi Di Piazza, duhovnik in župnik, je leta 1988 ustanovil v Zuglianu (Videm) Center za sprejem tujcev in kulturni center »Ernesto Balducci«, za katerega je sam odgovoren. Leta 2006 je bil deležen nagrade Ad honorem s strani Videmske Univerze, v kolikor »podjetnik solidarnosti«. Napisal je razne knjige, med katerimi zadnjo V zunanjosti templja (Izven časa), Založba Laterza 2011 in Questo straordinario Gesu' di Nazaret (Ta čudoviti Jezus iz Nazareta).

Obdani z zapletenostjo življenja, si želimo bolj človeško družbo in svet; trudimo se in se borimo, da bi pripomogli k temu, sprašujemo se od kod, naj dobimo svetlobo, pogum, moč idealov, ogorčenja in načrtovanih predlogov; kje in pri komu naj najdemo globoko energijo duše in vesti, da lahko nadaljujemo z gojenjem perspektiv, požrtvovalnosti, vztrajnosti; tista etična zvestoba do nas samih, do oseb, ki jih srečujemo, do vseh živih bitij, do celotnega eko-sistema, v katerem se nahajamo in gibamo; vse to v sklopu nekega pakta med generacijami in pozornosti do bodočih generacij.
To luč, moč in hrano lahko laično imenujemo Duhovnost.
Danes, še bolj kot v preteklosti, glede na to, da živimo v stalnem stiku z mnogimi osebami, ki prihajajo iz raznih krajev, vemo, da se duhovnost nanaša na množino, v zvezi z različnimi duhovnostmi, ki spodbujajo ljudi, družbe in ljudstva. Duhovnost, ki se prepleta, zbira, veže razne dimenzije: tišino, poslušanje, razmišljanje, odnos, dialog, sprejemanje, trud za dosego pravičnosti in miru... V Topolovem, na Postaji prihodov, kjer se vsako leto sreča mnogo ljudi, bi se rad pogovarjal in se soočal v zvezi s to temo po možnosti v naravi, blizu kakega izvira ali studenca.

Enrico Viola

Trieste

Topolovectopolò. Assolo

di corsa dal cuore dell’Istria alla Benečija

Partenza - Odhod: Topolovec venerdì - petek, 8. nel tardo pomeriggio - pozno popoldne
Arrivo - Prihod: Topolò sabato - sobota 9. al tramonto - zaton

Potovanje, ki nosi s seboj sporočilo in ga je treba opraviti, kar se da hitro, prav kot v antični Grčiji Filipid, emerodrom, »tisti, ki teče en cel dan«.
Arhaična lepota, lastno telo kot edina možnost, da se prekrije oddaljenost: ogromno oddaljenost.
Izjavljam, da bo to potovanje pravo umetnostno delo.
Umetnik sem, ne pa športnik. Umetnik, ki preteče sto kilometrov.
Zemlje, ki jih bom prehodil, niso zame neopredeljene.
Prepotoval bom samega sebe, svojo zgodovino, svojo preteklost in preteklost tistih, ki so živeli pred mano.
Topolovec, moj ded, partizan, ki so ga ujeli med čiščenjem, ga poslali v taborišča, od koder se ni več vrnil.
Topolovec, nova meja. Jaz sem živel kilometer stran od meje. Ko je ta padla, sem jo prekoračil prav v teku.
Sveti Servolo, kraj, kjer so ustanovili bataljon Alme Vivoda, kjer je služil moj ded. Gre pa tudi za kraj, kjer je samotno prebival Sveti Servolo, tržaški mučenik.
Samotarji so me vedno očarali.
Pesek-Jamlje, steza številka tri tržaškega Krasa, mesto mitične Kraške ježe, moj začetek v tekaškem svetu.
Gora Sv. Mihaela, Prva svetovna vojna, pokol tisočerih. Omiljena jeza zaradi starih meja, izmučeni griči počivajo pod novimi gozdovi. Osebno spadam v generacijo, ki je lahko še direktno posluhala o Prvi svetovni vojni neposredno iz ust njenih junakov.
Nadiške doline, iščite, dihajte, sanjajte. Del moje notranjosti.
Topolovo, kaj naj povem? Prostor, kjer bi lahko živel.

Na hitro sem se dotaknil umetniškega okolja Devetdestih let in sodeloval pri pobudah skupine »Usmis«, s katero sem se dobro ujel predvsem v projektih in načinu dela. Ko sem zaključil izkušnjo pri Usmis, sem zapustil umetniško ustvarjanje in se brez objokovanja lotil drugih umetniških oblik: »umetnosti telesne zavednosti« izvajanja joge, »umetnosti razmišljanja in odgovorov koanom« prakse zen, »umetnosti vstopa v globoke ritme telesa« terapije od lobanje do križnice. Nekaj let pa vadim japonsko pisavo. V zrelih letih me je očarala umetnost teka, lotevam se dolgih prog. Topolovec, v notranjosti slovenske Istre, na meji s Hrvaško, je oddaljen 140 km od Topolovega.

Fabio Fornasari

Bologna

Naseljena slika

Intreccio di luoghi e parole

Fabio Fornasari se je rodil v Bologni. Diplomiral je v arhikteturi v Firencah.
Čeprav je poznan predvsem zaradi njegovih del v sklopu muzejske arhitekture, je Fornasari tudi umetnik v širšem pomenu besede, saj se giblje med designom virtualnih arhitektur, od fotografije do raziskovanja na umetniškem področju. Leta 2010 je z Italom Roda uresničil Muzej 20. stoletja (bivši Arengario na trgu Duomo) v Milanu. Poučuje na Univerzi v Urbinu in na NABI v Milanu.

O tem, od kod prihajam
Veliko let že delam v stiku z umetniškimi deli; to je kot delo z osebami. Ta niso brez življenja. V smislu, da niso neaktivna. Vsak izmed nas ima določeno vlogo v življenju ostalih, ki pa ni nikoli enaka do vseh. Prav tako velja za umetniška dela.
Ko se predstavi neko delo, ga je treba predvsem poznati, razumeti, od kod prihaja in kateri jezik govori. Poslušati ga je treba, ne ga le gledati. Samo tako lahko menimo, da je možno ustvariti nek dialog in prirediti prostor, kjer bo delo razobešeno. Ko se razstavlja neko delo, se ne sledi nikakršni teoriji ali tehniki. Ko se razstavlja neko delo, je treba upoštevati občutljivost in hvaležnost do njega.

O tem, kam grem
Poskusimo pomisliti na obraten proces.
Imaš kraj Topolovo.
Razmišljaš, da bi lahko v notranjosti tega kraja ustvaril neko sliko, neko delo, ki mora splesti nek odnos s prostorom, ki ga mora opisati in v istem času vsebovati.
Razmišljaš o potovanju, med katerem boš opazoval in se bo to razvilo v pripoved in prikazalo v sliki. Misliš, da vse to potrebuje svoj čas, ki si ga boš moral vzeti.

Unikum - Postaja

Klagenfurt - Topolove

Klopfzeichen | Colpi | Potrkavanje

Izrednost projekta Potrkavanje je težko opisati z besedami, ker so akcije bile izziv za vsa čutila, s tem da so tako umetniki kot občinstvo bili vedno znova izpostavljeni novim situacijam in nenavadnim okolicam. Posamezne akcije je za lažjo orientacijo povezovala rdeča nit: skupna hoja – neke vrste ritual, ki bistri um, ostri sluh ter zbuja radovednost za neznano in nepričakovano. Čezmejna hoja: za temi izleti je neka subtilna filozofija, nekaj, kar združuje akcijo in kontemplacijo, vsakdanjost in umetnost, kjer nobena dejavnost ne pripada kakšnemu specializiranemu svetu, kamor smejo le pooblaščeni; noben »svet umetnosti« ali »svet gora«, odmaknjen od resničnega sveta.

Že od leta 2009 je Postaja Topolovo povezana v partnerstvu s Kud Opoka Medana v projektu Interreg, ki ga vodi v prvi vrsti Unikum – Kulturni center Celovške Univerze. Tu sodeluje na tisoče umetnikov iz raznih strok, tisočine je uporabnikov in veliko je kilometrov, ki jih mora človek prehoditi peš po zapuščenih poteh na območju med Koroško, Furlanijo Julijsko krajino in Slovenijo. Na tak način gre mimo svetov, ki so med seboj različni, čeprav sosedi. Katalog celotnega projekta bo predstavljen v Topolovem.

Antonella Bukovaz

Topolove

Canto per lingue sconfinate - Pesem za brezmejne jezike

Mikrokozmi

15. in 16. julija bo pesnica Antonella Bukovaz, rojena v Topolovem, kjer je preživela večji del svojega življenja, prebrala v vaškem seniku nekaj pesmi iz zbirke “al Limite”. Slike video, ki so bile posnete na mejnem območju med Italijo in Slovenijo, je posnel videmski režiser Paolo Comuzzi, za glasbo pa bo poskrbel Antonio Della Marina.

V drugem trenutku, 8. 9. in 10 julija se bo predvajalo Mikrokozme, t.j. deset video pesmi, ki jih je direktno z videokamero uresničila Antonella, ne da bi potem izvedla kako montažo slik ne predelala zvoke. Gre za neke vrste vdor v minimalne podrobnosti narave.

Pesem za brezmejne jezike je del pesniške zbirke “al Limite”, ki je izšla ravno v teh dneh pri Le lettere iz Firenc v izboru Fuoriformato, ki ga ureja Andrea Cortellessa. Del knjige je tudi Dvd, ki vsebuje videopesmi Mikrokozmi in tri video, ki jih je zrežiral Paolo Comuzzi z glasbami Antonia Della Marina na podlagi tekstov in branja Antonelle Bukovaz.